2CV RAID AUSTRALIA 2000 – Arhiv Citroen Bilten

Za mano je avantura, ki ji lahko brez vsakih pomislekov rečem življenjska. 10 000 KM avstralskih brezpotij po prečudoviti raznoliki pokrajini, s spačkom, za katerega sedaj vem, da zmore tudi nemogoče. Govoriti o vtisih je težko, nabralo se jih je ogromno, predstavitev s sliko, ali besedo pa enostavno ne more prikazati meseca in pol prečudovitih doživetij na način, kot je bil doživet v divjini. Potrebno je pač priti sem in vse skupaj doživeti, spoznati pokrajino in ljudi, ki so odprti in prijazni, uživati v brezmejnosti prostora, kjer se prav za vsakogar najde veliko zanimivega in prečudovitega. Zanimiva je vsaka minuta, nova spoznanja si sledijo z dneva v dan in ni ga, ki ne bi kmalu ugotovil, da je življenje izjemno lepo, da je vsak dan čudovit, da je vredno živeti in le to do popolnosti izkoristiti. Vožnja po pesku, kamenju, luknjah, vodah ter tu in tam tudi asfaltu s prevoznim sredstvom, ki mu ne moremo reči avto, temveč način življenja, je bila polna užitkov, napolnila nas je z energijo, pa čeprav je bila polna nevarnosti in pasti, ki so nas oblivale z adrenalinom. Dolgi kilometri so na spačkih puščali sledi, popravil, manjših in večjih, je bilo kar nekaj, a kljub vsemu smo prav vsi dosegli cilj, tisti cilj, ki je bil na začetku le velika, do tega trenutka neuresničena žeja. Pripeljali smo do samega vrha Avstralije, do skrajnega severa Cape Yorka, še vedno neuresničenega cilja večine Avstralcev. Uspeli smo v popolnosti, uspeli smo z medsebojno pomočjo, brez katere bi za marsikoga želeni cilj ostal le sanje, z medsebojno pomočjo, ki je naše prijateljstvo le še okrepila in ga naredila popolnega.

slika je simbolična

Idejo za udeležbo na Raidu sem dobil meseca januarja 2000, ko sem v našem glasilu Spak zasledil informacijo. Oditi v Avstralijo je bila moja dolgoletna želja, to storiti s spačkom pa seveda še dodaten izziv. Takoj sem naročil in si ogledal videokaseto z Raida leta 1992, ter se v trenutku odločil, da grem v Avstralijo. Od kolega Primoža ŠEŠKA sem kmalu dobil potrebne informacije ter naslov elektronske pošte organizatorja Raida, Stevea WEDELA v Avstraliji in zadeva je stekla. V upanju na odgovor sem poslal prvi E-mail, v katerem sem se predstavil kot član Citroen kluba Slovenije in skušal povedati kje Slovenija sploh je in kmalu dobil tudi odgovor. Bil sem zelo presenečen, saj je bil možakar izjemno navdušen nad idejo, da se Raida udeleži tudi prvi Slovenec, kje je Slovenija pa je tako vedel, saj je bil na svetovnem srečanju v Mariboru, leta 1995. Poslal mi je ogromno informacij o samem Raidu, kot tudi naslov spletne strani Raida in naslove elektronskih pošt udeležencev 2CV Raida Australia 2000.

Kmalu je bilo moč ugotoviti da moje finančno stanje ne dopušča želene avanture, vendar nisem odnehal. Želja je bila prevelika in trma premočna. Najti je bilo potrebno sponzorje, časa pa ni bilo ravno veliko. Ker verjetno nihče ne bi dajal denarja nekomu za dopust in uživanje v Avstraliji, sem dobil idejo, ki se je kasneje izkazala kot odlična. Zadevo sem predstavil nekaterim medijem, ki so bili nad njo navdušeni in že smo se dogovarjali za članke, reportaže, snemanja, dnevna javljanja in kasnejše predstavitve, pot do sponzorjev in denarja pa je tako postala dosti lažja. Odziv je bil ugoden in konec meseca marca sem poslal prijavo za Raid in s tem postal prvi slovenski udeleženec Raida po Avstraliji. Seveda s tem še ni bilo konec urejanja in priprav. Potrebno je bilo pripraviti spačka, ga ojačiti, priskrbeti rezervne dele, orodje za na pot, dobiti zimske gume dimenzij 145/15, ki so v Sloveniji redkost in sem jih tik pred zdajci dobil iz Italije od vedno prijaznega Sergija, za dostavo v Celje pa je poskrbel vsem znani Matija. Potrebno je bilo rezervirati in plačati letalski vozovnici, saj je šel z mano, kot izkušen mehanik in poznavalec spačkov tudi Keža. Po dolgem iskanju ugodnih cen in letalskih družb po celi Evropi, sem zadnji hip dobil let iz Dunaja za dve osebi, a so me kmalu po plačilu vozovnic obvestili, da je prostor le za enega. Ideja, da potujeva vsak s svojim letalom mi ni bila preveč všeč, zato sem obupno iskal nove možnosti. S pomočjo prijateljev sem naletel na Turistično agencijo Globtour iz Nove Gorice, ki mi je uredila vse potrebno in let do Avstralije in nazaj tudi sofinancirala. Spačka sem moral z ladjo poslati iz Nemčije, saj je prevoz iz Kopra stal trikrat več. Kontejner pač sprejme tri avte, cena pa je enaka tudi če je avto le eden. O urejanju papirjev in naši birokraciji pa raje ne bom govoril, le toliko, da mi je vzelo ogromno časa. Seveda je bilo potrebno pripraviti tudi nekaj daril in reklamnega gradiva, kjer sta mi na pomoč priskočila tudi Citroen klub Slovenije ter Občina Celje.

V Hamburg sem se odpeljal 1. junija in prevoženih 1500 km ni za mojega spaka predstavljalo noben problem, kar pa ne morem trditi za svoj pritisk, ki so mi ga nad normalo dvignili že v Avstriji. Najprej sem takoj po prehodu čez mejni prehod Dravograd uletel na radar in plačal 2000 ATS, nakar sem čez nekaj kilometrov še povozil avstrijskega ščeneta, skoraj zletel s ceste in se moral zopet zgovarjati z istima policistoma, tik pred Salzburgom pa so mi na parkirnem prostoru, kjer sem opravljal najnujnejšo potrebo še pokradli nekaj stvari iz avta (šotor, dve novi gumi, spalko in kanto za vodo). Zopet sem čakal policiste, ki so vse skupaj popisali in porisali in se zaradi časovne stiske, ki je moj življenski sopotnik hitro odpravil naprej. V Hamburg sem prišel 2. junija ob 19.00 pred dogovorjeno lokacijo, kar pomeni, da sem bil do minute točen in še danes si ne znam razložiti, zakaj na kratke relacije vedno zamujam. Pošteno smo zažurali in naslednje jutro odpeljali svoje Citroenčke v tamkajšnjo luko in jih prepustili dolgotrajni plovbi do Avstralije, v Slovenijo pa sem se vrnil z vlakom.

 

Kot je zame značilno, sem tik pred odhodom začel urejati še plačilne kartice in k sreči zavil na Novo Ljubljansko banko, kjer je vse steklo brez problemov in so me kljub temu, da sem bil resnično pozen, prav prijazno sprejeli in vse pravočasno uredili. Seveda sem moral še na dan poleta postoriti nemogoče, a mi je kot vedno, tudi to v glavnem uspelo. Prvega avgusta sta naju dekleti pospremili na letalo in avantura se je začela.Let je trajal dolgo, saj sva čakala 9 ur v Londonu in 25 ur v Singapouru in končno, 4. avgusta ob 00.20 pristala na letališču v Perthu, kjer sta naju pričakala Anja AHRENS in Steve WEDELL. Občutkov ne znam opisati, saj takrat še nisem dojel, da sem v Avstraliji in da se je vse skupaj res začelo. Vem le, da je utrujenost po dolgem letenju kar izginila, tako da smo klepetali še dolgo v noč. Pokazala sva nekaj slik z naših srečanj, Keža pa tudi tiste s svoje delavnice, predstavila naš klub in povedala, da so Citroene tipa A izdelovali tudi v Sloveniji. Kot sva ugotovila kasneje, tega ni vedel nihče. Spala nisva dosti, saj je bilo na ranču, kjer sva bila, že nekaj spačkarjev, pa saj tako in tako v Avstralijo nisva prišla spat.

Jutro je bilo deževno, a vendar zanimivo, saj sva že takoj spoznala nove ljudi, udeležence predraida. Greg, tudi eden od organizatorjev, pri katerem sva spala živi v predmestju Pertha, v veliki leseni hiši in prijetni okolici z veliko zemlje. Prvi sosed je oddaljen 7 km. Kmalu smo se odpeljali na drug ranč, kjer me je čakal moj spaček. Prav lepo ga je bilo videti sredi travnika, pripravljenega na veliko preizkušnjo. Seveda je vžgal s prve in sledilo je privajanje na vožnjo po levi. Par kiksov in zmede pri Avstralskih voznikih in že sem se navadil. Keža se je takoj po osnovnih nakupih lotil priprave slovenskega spačka za Raid 2000, pa čeprav je že na začetku veljal za enega najboljših, saj je edini od evropskih spačkov opravil tehnični pregled v Avstraliji brez problemov. Tudi zdravo in močno Amijevo podvozje je dalo vedeti, da so slovenski Citroeni dobri in ohranjeni. Sam sem obiskal prijatelja v Perthu, zvečer pa je sledila velika vrtna zabava pred začetkom Raida. Bilo je dokaj hladno, saj je bila v Avstraliji še zima, vendar ob misli, da se naslednje jutro začne zares, mi ni bilo prav nič hladno. Bilo nas je že več kot dvajset, samih prijetnih in veselih citroenarjev, imeli smo si kaj povedati, veselili smo se dolgo v noč in vsi komaj čakali naslednje jutro, da bomo končno začeli dolgo pričakovani 2CV Raid Australia 2000.

Trenutno na tej strani, ker stran potrebuje vsebino, bo potem ko ne bo več služilo namenu prestavljeno na kakšen drug portal.

več na www.citroenbilten.com