Pričevalci
Premiera v torek, 12. 2., na TVS 1 ob 23.05 uri. Ponovitev v nedeljo, 17. 1., na TVS 3 ob 9.05 uri
Pričevalci
Lidija Drobnič
Iskrena izpoved leta 1931 rojene Lidije Drobnič nam ponuja vpogled v življenje predvojne uradniške družine, ki je največ hudega doživela med vojno in zlasti po njej, ko so komunistične oblasti 18-letno Lidijo zaprle v taborišče Verdreng na Kočevskem. Oče, ki je bil avstrijski častnik in pozneje Maistrov borec za severno mejo, je otroke strogo vzgajal. Mama, izučena klobučarka, je po poroki ostala doma. Veliko so se selili, med vojno pa so živeli v Ljubljani, kjer je Lidija doživela okupacijo in potem delovanje Osvobodilne fronte ter pobijanje vidnih predstavnikov predvojnih tradicionalnih strank. Pred domačo hišo so streljali tudi na Lidijinega brata, ki je bil sprva privrženec Osvobodilne fronte, a je kmalu spoznal, da komunistično streljanje Slovencev po ulicah ne vodi v osvoboditev. Krogla, ki je priletela iz sosednje vile, ga je za las zgrešila, potem se je raje umaknil v tujino. Pozneje je živel v Braziliji, domov se ni vrnil nikoli več. Oče je služboval kot uradnik, pisatelju Narteju Velikonji pa je pomagal pri človekoljubni akciji Zimska pomoč, ki se je pozneje preimenovala v Socialno pomoč. Namenjena je bila predvsem družinam, ki so bile zaradi vojne posebej prizadete. Ob zlomu Nemčije maja 1945 je Lidija videla kolono beguncev in kmalu po tem prihod partizanov v Ljubljano. Očeta so zaprli, a je skoraj po čudežu prišel domov. O tem, kaj se je z njim dogajalo v zaporu, ni govoril nikoli. Sta pa z Lidijo nekoč, maja ali junija 1945, opazovala vlak z domobranskimi ujetniki, ki so jih vozili na morišče proti Kočevju. V šoli se je Lidija pridružila organizaciji, ki je med dijaki in študenti širila demokratične ideje ter nasprotovala komunističnemu režimu in njegovi represiji. Tam je spoznala tudi svojega moža Antona Drobniča, prvega generalnega državnega tožilca po osamosvojitvi Slovenije. Režim je organizaciji prišel na sled in poleg Antona ter številnih drugih so aretirali in zaprli tudi Lidijo. V taborišču Verdreng, opuščeni kočevski vasi, je bila priča strahotnemu mučenju in poniževanju: »Kričali so, da nas bodo vse pobili … To je bilo ponižujoče, ampak nas niso strli,« se tega obdobja spominja Lidija. Zaprta je bila skupaj z znano odvetnico Ljubo Prener in še približno 800 drugimi ženskami, povečini političnimi zapornicami. Iz Verdrenga je bila pozneje premeščena v zapor v Škofjo Loko, tam je bila marca 1959 izpuščena. »V zapor sem odšla kot dekletce, vrnila sem se zrela ženska,« pove Lidija Drobnič. Tudi po prihodu iz zapora je ostala zvesta svojemu prepričanju, tudi za ceno tega, da so privilegije in boljše službe dobivali le tisti, ki so se podredili režimu. Po poroki z Antonom Drobničem je uspešno doštudirala pravo in bila med drugim tudi odvetnica. Po demokratičnih spremembah se je z vso energijo predala političnemu delu pri Krščanskih demokratih in pozneje Novi Sloveniji. Srčika njenega življenja pa je bila vedno družina: štirje otroci, ki sta jih imela s pokojnim možem Antonom, ter kopica vnukov in pravnukov, ki se med sabo odlično razumejo.